Med prvomajskimi prazniki smo se z otroci potepali po Salzburgu in Münchnu ter pot nadaljevali do vasi Günzburg, kjer se nahaja Legoland. 

Če strnem vtise, mi je, poleg tega, da sem ostala brez dobršnega dela premoženja, v mislih najbolj ostalo dejstvo, da sem na naši poti srečevala izključno neprijazne ljudi.

Nikoli ne bodo pozabili, kako se se počutili v vaši bližini

Ženska, ki nas je sprejela v "majhnem prijetnem družinskem hotelu v Salzburgu" (tako poetično je bil predstavljen na spletni strani Bookinga), je name gledala zviška, z narejeno prijaznostjo nam je izrekla dobrodošlico in vnaprej povedala, da po deveti uri ni več v službi. Ko sem jo malo pred deveto iskala na recepciji in jo prosila, če mi v stekleničko za otroka natoči mleko, mi je - spet z narejenim nasmeškom in dvignjeno glavo - odgovorila, da ima sama že tako velike otroke, da ne ve, kakšno mleko lahko pijejo tako majhni otroci kot je moj (star tri leta in pol).

Moja prva reakcija je bila, da bi ji povedala, da nisem imela v mislih, da mora teči na bližnji travnik in podojiti kravo, ampak mi moje, malo več kot osnovno znanje nemškega jezika, takšnega eksperimenta ni dopuščalo. Ko sem ji odgovorila, da pač “normal Milch”, mi je sporočila, da takega nimajo. In sem odšla. Z otrokom na boku, prazno stekleničko v rokah in povešeno čeljustjo. Peš. V tretje nadstopje "majhnega prijetnega družinskega hotela" v Salzburgu. 

V Münchnu, kar se prijaznosti tiče, ni bilo dosti boljše. Na Marienplatzu, glavnem trgu, nas je natakar spodil od mize, za katero smo se z domorodci in ostalimi turisti borili kar nekaj časa, ker sta imela otroka v rokah vsak svoj kos pice, ki smo jo, mimogrede, kupili v isti restavraciji, v katero smo sedli. Ampak, za mizo lahko ješ samo celo pico in ne po kosih. Takšna so pravila in pravila so za to, da se upoštevajo. Na moje zaigrano odkimavanje z glavo in nedolžen pogled, češ da ne razumem, kaj mi govori, mi je nemški natakar pravila pojasnil še enkrat. Tokrat v srbohrvaščini (ker sem nevešča jezikov, predvidevam, da je bila ijekavščina).
Ko smo prišli v Legoland sem imela občutek, da so zaposleni jezni nase in na nas, lačne in žejne turiste, ki hodimo po svetu in za sabo vlačimo svoje lačne in žejne in ves čas po malem kričeče mladiče (slednje jim še najbolj težko zamerim). 

Na globalni in lokalni ravni. Naj najprej pometem pred svojim pragom? Z mirno vestjo lahko rečem, da mi v tem primeru ni treba. Sem namreč precej prijazen človek. Sem prijazna mama (to je bil tudi prvi stavek sinove šolske predstavitve “Moja mama", tako da bo že držalo:). Sem prijazna partnerka in prijazna sodelavka (slednje povečini, ker je moja sodelavka hkrati moja najboljša prijateljica in ima to (ne)srečo, da se včasih preveč sprostim:) Ampak glede na to, da me prenaša že skoraj 20 let, najbrž ni prehudo. Sem prijazna hči. Vsak dan komuniciram s svojimi starši, živimo na razdalji 50-ih metrov, po 41-ih letih še vedno govorimo drug z drugim, bolj kot ne celo z veseljem. Prijazna sem s trgovkami v trgovini v svojem domačem kraju, z medicinskimi sestrami in zdravniki v bolnišnici (kar niti ni presenetljivo, a ne? Ljudje smo ponavadi prijazni s tistimi, ki jih rabimo). Prijazna sem s svojimi poslovnimi partnerji, strankami in udeleženci na predavanjih. Vsak dan. Ne glede na to, na katero nogo sem vstala. Prijazna sem s cariniki na meji in z naključno mimoidočimi. Sem prijazen človek. 

Kdo je prijazen z mano? Iskreno povedano imam privilegije v trenutkih, ko sem podobna “tisti na televiziji” ali “oni s plakata”. Kar je bolj izjema kot pravilo. 

“Prijaznosti nam manjka” je ena glavnih lekcij, ki jo dajem udeležencem mojih predavanj po celi Sloveniji. Ker sem po naravi optimist, verjamem, da "se jih prime", da si to lekcijo zapomnijo in da jo prenašajo dalje.  Vsak dan sem med ljudmi. Mesečno jih samo na predavanjih srečam približno 150. 

In kaj, po mojih izkušnjah, pomeni “biti prijazen”?

1. Da se znaš pristno in prijazno nasmehniti, z usti in z očmi, ko srečaš človeka (velja tudi za tistega, ki od tebe nekaj potrebuje).

2. Da izbiraš prijazne besede (tudi, ko rečeš “ne, ne morem”, s čimer ni prav nič narobe). 

3. Da pomagaš sočloveku takrat, ko to ni v tvoje slabo ali v slabo kogarkoli drugega.

Če želiš biti prijazen do drugih, moraš biti najprej prijazen do sebe
(tudi za “samo-prijaznost” veljajo zgornje tri točke). 

Torej, bodite prijazni. Da bo svet lepši. Prijazni do sebe in prijazni do sočloveka. Najslabši izgovor za neprijaznost je “jaz bom prijazen, ko me bodo boljše plačali”.

Slednje je namreč stvar vašega dogovora z delodajalcem, prijaznost pa značajska lastnost, ki ni prirojena, ampak se je zanjo potrebno odločiti. In predvsem dosti vaditi, kar prinaša zadoščenje posebne vrste:)

Prijazno vas pozdravljam, 
prijazna Polona:)